Arhiv za mesec Julij 2008

Srebrenica…

Dodaj komentar 24.07.2008 clementino

V navalu pisanja o aretaciji generala Radovana Karadžića sem si vzel čas in prebrskal po netu kaj piše o njem in o pokolu v Srebrenici. Na youtube sem našel nekaj filmov, kateri ti dajo misliti. Obnove ne mislim pisati, ker vsi verjetno dobro veste zakaj se je šlo.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Ne želim da ta objava postane prostor za izlivanje patriotskih in nacionalističnih izražanj, ker bodo vsi komentarji nastrojeni z tem izbrisani. Objava je namenjena izključno za razmislek.

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Mati narava nas sovraži…

3 komentarjev 15.07.2008 clementino

Seveda se ta objava navezuje na nedeljsko neurje, ki je prizadelo območje naše ljube Slovenije. Moje videnje dogodka vam bom tu predstavil tudi z fotografiranja, saj sem imel fotoaparat pri roki.

 

V nedeljo 13.07.2008 po kosilu se z mojo Darjo odpraviva na obisk k duetu Robi – Sabina na Vir. Že ob prihodu naju ujame nevihta in v približno 15 sekundah sva mokra kot da bi skočila na glavo v jezero. Robi in Sabina nama priskrbita suha oblačila (hvala vama mimogrede) in lotimo se pregledovanja fotografij Robijevega sobotnega skoka s mostu (seveda privezan na elastiko) in poroke na kateri sva bila z Darjo v soboto. Vmes zazvoni telefon. Sabino že kličejo domači, naj takoj prideta z Robijem domov ker imajo velike težave z neurjem. Seveda se ogled fotografij takoj zaključi in odidemo do avtomobilov. Ko stopimo na dvorišče zagledamo sledeče:

Čez cesto leži drevo in se v začetku niti ne zavedamo kako srečo smo imeli, ker je namreč drevo padlo 10 metrov od naših avtomobilov in kmalu bi Robi, Darja in Sabina ostali brez prevoznih sredstev. Odpeljemo se vsak v svojo smer proti domu in med potjo opažamo sledeče prizore…

Volčji Potok

Iz Volčjega Potoka zavijeva desno proti Kamniški obvoznici vendar kaj kmalu obrneva saj je bila cesta zaprta in se peljeva raje skozi Duplico proti centru Kamnika. Med potjo spet opaziva sledeče:

Po počasni vožnji skozi Kamnik (nekatere fotke niso uspele, ker se med vožnjo kaj dosti ne da fotografirat, prometa pa nisem želel ovirati), greva naprej čez Mekinje…

… nato po Črni pri Kamniku…

… ko se končno pripeljeva na domače dvorišče na strehi že zagledam očeta in sestrinega fanta Damjana in mi je bilo takoj jasno da nekaj ni vredu z našo strehico nad glavo. Oče reče naj poslikam nekaj na hitro za zavarovalnico nato pa takoj na streho…

… ob pomoči soseda Francija, Darjinega brata Domineta (hvala obema) zadevo v zelo hitrem času saniramo. K sreči smo imeli na zalogi 90 opek, ker moj oče vedno hvalabogu pravi: “Ziher je ziher!”, zato jih posodimo nekaj še sosedovim, katerim se je za hišo na streho podrl star oreh. Z strehe imam tudi dober razgled nad dolino in opazim da po vseh strehah že sanirajo poškodbe. Po končanem delu se sprehodim po vasi vprašat, če še kdo rabi par rok za pomoč. Po nekaj metrih opazim, da ga je naša hiša zelo malo nastradala (30 opek in strešno okno, katerega je mama z vso silo držala, pa je kljub temu odfrčal k sosedovim), saj so imeli nekateri hude težave…

… po zraku sta že letela policijski in vojaški helikopter. Naslednji dan sem izvedel, da sta peljala ponesrečence z Kranjskega Raka…

… doma nato še pomagam pri pospravljanju, nato pa se odpravim malo naokrog pogledat kake so bile posledice še drugje. Cesta proti naselju Kališe je bila dobesedno zabarikadirana…

…drevje je viselo po strehah…

… seveda ni potrebno omenjati, da smo ostali brez elektrike, TVja, interneta, telefona, Mobitela, Simobila. Utrujen se kmalu odpravim spat, saj v temi brez elektrike ni kaj dosti početi. Ponoči se ob 00.45 spet zbudim ker zunaj nenormalno treska. Ponavadi v treskanju in bliskanju uživam, tokrat me je bilo priznam malce strah ker nisem vedel kaj nas spet čaka. Hvalabogu se je umirilo.

Naslednji dan se po službi odpravim še na Gozd, kjer so jih tamkajšnji domačini najhuje skupili…

Na Gozdu skorajda ni hiše, kateri ni manjkalo vsaj pol strehe. Brez strehe ostane tudi gasilski dom. Najhuje so jo staknili pri domačiji, kateri se po domače reče pri Janezkovih, saj so ostalo brez vsega. Podrla se jim je nova hiša, stara hiša in hlev. Ostala jim je samo še živina. Pridelki in njihov gozd je bil tako ali tako uničen. Človek se ob čem takem samo zgrozi in se zamisli kako nemočni smo proti materi naravi. Samo želimo si lahko, da nas ne doleti še kaj podobnega. Vse pohvale gredo gasilcem, kateri so iz vseh bližnjih društev nesebično pomagali. Prav tako vsem prostovoljcem, kateri so sami od sebe hodili pomagat. Veliko spoštovanje tudi delavcem Elektra, saj so hitro vzpostavili omrežje, saj smo pri nas doma že naslednji večer po neurju imeli elektriko. Brez TVja, Mobitela smo še danes. Sam grem na Gozd pomagat v sredo in četrtek ko sem prost, zdaj sem oba dneva delal čez cel dan. Prav tako bom zagotovo prispeval kaj denarja (v meji mojih zmogljivosti), takoj, ko zvem za kake prostovoljne prispevke. Če kdo za kake ve naj kar sporoči, saj bi si tudi sam želel pomoči ob taki tragediji.

 

 

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Popotovanje iz Portoroža do Izole…

11 komentarjev 8.07.2008 clementino

… z pogledom z morske strani. Ta objava bi morala imeti verjetno še kak drug naslov. Nanaša se namreč na tri dni, ki sva jih z mojo najdražjo preživela v Slovenskem mestu rož in dogodkih okrog teh treh dni. Na prijazno povabilo mojega najboljšega prijatelja Jureta sva nastanitev brezplačno dobila v njegovem stanovanju v Porotožu. Jure je nas Gorenjce brezsrčno namreč zapustil pred kratkim in odšel živet v Portorož, saj si v bližnjem Kopru služi kruh v službi za katero se je že par let boril. Zdaj ga kličemo Don Johnson, saj fura podoben stil življenja kot omenjeni igralec v TV seriji izpred let Miami Vice.

Kakorkoli… Ni to neka preveč razmišljujoča objava, ampak nekakšen dnevnik teh treh dni. Če se vam ga da brati vredu, če pa ne pa preklopite na drug blog, splača pa se ga pogledat do konca, kjer je par zanimivih fotk. Pa gremo kar po dnevih:

1. Četrtek…

Z mojo drago se po njeni službi in mojem spancu (imel sem namreč nočno) okrog 13.00 odpraviva proti Primorski. Promet čudovit. Verjetno po zaslugi uvedbe vinjet, katere sam močno podpiram. Želel sem si, da bi naju zaustavili kontrolorji Darsa, saj me resnično zanima kako potekajo njihovi postopki, ampak do tega ni prišlo. Na Belvederu opaziva tudi najnovejšo pridobitev Borisa Popoviča, lokal The Slovenija je naša club. Ideja je posvoje posrečena, kljub vsemu sem mnenja, da dečko rahlo pretirava. Pripeljeva se do cilja, plačava predrago parkirnino in se locirava v bližnjem lokalu na plaži na osvežilnem pivcu. Pridruži se nama še Don Jure, spijemo še eno in nato preskočimo poležavanje na plaži, saj se nobenemu od trojice ni dalo pražit na soncu. Popade nas lakota in Don Jure predlaga picerijo v bližini tenis igrišč. Vsa čast in slava kuharju in osebju. Namreč so zelo prijazni, pica (katere imena se žal več ne spomnim) pa se je takoj uvrstila med eno izmed najboljših kar sem jih jedel. Zadovoljna je tudi moja boljša polovica in Don. Tudi cene v primerjavi z ostalimi lokali niso drastične. Z polnimi želodci se odpravimo priti Juretovi rezidenci, kjer malce posedimo in občudujemo prenovljeno stanovanjce. Proti večeru gremo pogledat še po nočnem življenju v Porotožu. Vsi lokali polno zasedeni (Alaya, Playa, Heiniken, Paprika…), lastniki so si verjetno v kakem kotičku meli roke ob astronomskem zaslužku. Cene pijače so namreč nehumane. Veliko točeno pivo 4 eure. Sezuje te popolnoma. V Lidu obiščemo še prijateljico Katjo, ki se je letos odločila za delovne počitnice. Predlaga nam obisk bližnjega lokala, kjer je potekala otvoritev in so bojda delili zastonj sangrio. Verjetno je bilo resnično kaj na tem, saj je bila gneča neznosna, zato smo čez lokal naredili samo sprehod. Pohod nadaljujemo po plaži, kjer se ustavimo na koncertu skupine Al and the black cats. Zelo simpatična skupinica, katero smo že v popoldanskem času opazili, ko so se z podrtim kombijem pripeljali v Porotož. Meni so bili vsekakor všeč. Mešanica rockabillijey, countya, bluesa, rocka in še verjetno bi našel kako primes. Moja draga in Jure jih sicer malo debelo gledata, sam pa sem bil prijetno navdušen. Po dobre pol ure odidemo proti domu spat…

2. Petek…

Takoj po zajtrku (Don Jure je že kmalu zjutraj ko sva midva še smrčala že urejal registracijo na upravni enoti) se na prošnjo moje drage odločimo za obisk Trsta. Jure še z neprimernim orodje prevrta registrske tablice in pri tem uniči kuhinjsko desko za rezanje, nato sledi še montaža in že smo na  poti proti Italiji. Kot sem za sosede Italjane že navajen, vlada popoln prometni kaos, saj ti prometni režim v Trstu včasih ni popopolnoma nič jasen. Vse poteka po stilu: Kdor izsili ima prednost!. Prometne nesreče kljub temu nismo nikjer opazili. Obuškanih avtov pa neomejeno. Jure predlaga večjo veleblagovnico, kjer se znebimo cca. 100 eurov na glavo. Sam si omislim nekaj cunjic in dopolnim zbirko glasbe (Eric Clapton (album Slowhand katerega pri nas skorajda ne najdeš), Tracy Chapman, Mark Knopfler, Gunsi). Mojo drago prepustiva nakupovanju, saj bi jo verjetno pri tem ovirala, sama pa se odpraviva na Latte Machiato v bližnji lokalček, kjer so stregli z najboljšo Illy kavo. Kava je v Italiji resnično odlična. Že sama priprava se očitno razlikuje od naših expressov. Nabavimo vse željeno in že se peljemo nazaj proti ljubi Sloveniji. V Izoli še postanek za hrano v odlični piceriji (spet ne vem imena bedak) nato pa ponovno Porotož. Kmalu se nam v stanovanju pridružita Juretova posrečena starša Breda in Ivo, katera z seboj pripeljeta ogromen LCD TV sprejemnik, katerega je bilo seveda potrebno takoj montirati, nato pa obisk trgovine, kjer smo se založili predvsem z pijačo. No hlebec kruha je bil tudi notri. Za dve uri se odpravimo na plažo, ker je sonce končno postalo prebavljivo. Z Juretom se okrepčava z pivi, moja draga se ne nepremično praži. Po plaži nekaj malega povečerjamo, nato se odpravimo proti Ankaranu na koncert skupine Let3. Od tu naprej sledi velika kritika organizatorju. Namreč, koncert je bil napovedan za 21.00 uro. Mi smo se primajalo okrog 22.00 pa je na prizorišču še vladala tonska vaja. Bedaki plačamo karte in gremo noter. Napovedani program je bil sledeč: izbor za Obraz Ankarana, Tabu in Let3. Zaradi minimalnega obiska (mislim da ni bilo več kot 50 ljudi) je najprej odpovedan Obraz Ankarana, nato odpovedo še Tabuji. Zdaj pa ostra kritika… Pa za kake zvezde se imate Tabujevci. Face it… Fuckin´nobody ste! Ne greste igrat ker je premalo ljudi. Pred več kot 5000 tako ali tako verjetno niste nikoli igrali. Looserji! Totalno razočaran in najavljam, da mi je od petka naprej to eden najbolj gnilih bendov v Sloveniji. Da vas ni sram. Če bi pred odrom stal en sam človek bi morali igrati. Če ne drugega vsaj za vajo, ki jo več kot krvavo potrebujete. Jezni gremo za šank na teqiulo, in odidemo še bolj jezni. 3 eure na glavo + brez soli in limone + topla. Nimam besed. Fuj in fej.  Srečamo še mojega bivšega sodelavca Damjana, kateri je bil hecno pobarvan z bodypaintingom in naj bi bil del programa Obraz Ankarana. Atmosfero končno popestrijo Let3 z svojim nastopom. Let3Očitno oni niso tako zvezdniški kot naši gnili Tabujevci saj so vendarle nastopili (pa so dečki igrali že na največjih festivalih). Moja draga in Jure jih sicer debelo gledata, saj njihovega šova še ne poznata, sam pa sem nad vragolijam Mrleta in kompanije več kot navdušen. Ker so več kot očitno moji dragi in Juretu veseljaki že presedali smo se odločili za premik. Na vratih še na ves glas poleg prodajalk kart in opic varnostnikov skritiziram najslabši koncert zadnjih časov (pozabil sem omeniti katastrofalno ozvočenje). Nato odidemo v bližnji lokal v Ankaranu (ime sem spet pozabil), kjer se pridružimo Juretovim sodelavcem. Lokal zelo prijeten, delili so celo neke prigrizke. Prijazno od njih (čeprav mi mrzla hobotnica ne sede preveč). Ker začne deževati se opravimo spet nazaj proti Porotožu spat…

3. Sobota…

Najboljši izmed vseh treh dni, saj nas že v jutranjih urah Breda in Ivo povabita na vožnjo z čolnom, katerega imajo privezanega v bližini. Za skiperja določimo kot starosto Ivota. Malce nervozen nas zaradi oblakov in manjših tehničnih težav z čolnom vendarle odpelje. Prevozimo celotno obalo in občudujemo lepote slovenskega primorja z morske strani. Dobrodošli so tudi komentarji gospe Brede, katera obalno sceno raztura v nulo, saj je točno vedla povedati, kje se je kaj novega zgradilo, kje kdo živi, kaj je sploh kaj na obali. Resnično razgledana gospa. Zapeljemo se do Izole tankirat gorivo, nato spet izlet po morju, krajši postanek za namakanje in spet nazaj v marino. Ob 15.00 sledi še odlično kosilo s strani gospe Bredo, kateri se z mojo najdražjo resnično klanjava za vso prijaznost.Ob 16.00 jo nažalost z mojo drago odrineva nazaj proti Gorenjski, ker sem jaz nažalost moral ponovno službovat.

Še fotografije z popotovanja…

My baby on board

Lužica kjer je parkiran Bayliner

NPP... neznani plavajoči predmet

Skiper Ivo

Dotrajana ribiška ladija v Izoli

Nekaj takega bi si z kreditom lahko privoščil... Hehehe

Mr. Ivo toči gorivo

Naše prevozno sredstvo

Don Jure on board... Ladies he´s singel!!

Neka nova prelepa barkača

Preserator Hrvatič z svojim Dominatorjem

Moja malenkost

Najlepše od navtike kar smo srečali... Wish it was mine...

Piran je čudovito mesto resnično... Lepši od benetk

… za konec lahko povem še, da sem si zadal nov življenski cilj. Strašno želim jadrnice in sem prepričan, da bo nekoč nekje privezana moja.

In komaj čakam da grem spet na morje.

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks