Clementinova skrinja modrosti

Mati narava nas sovraži…

15.07.2008

Seveda se ta objava navezuje na nedeljsko neurje, ki je prizadelo območje naše ljube Slovenije. Moje videnje dogodka vam bom tu predstavil tudi z fotografiranja, saj sem imel fotoaparat pri roki.

V nedeljo 13.07.2008 po kosilu se z mojo Darjo odpraviva na obisk k duetu Robi – Sabina na Vir. Že ob prihodu naju ujame nevihta in v približno 15 sekundah sva mokra kot da bi skočila na glavo v jezero. Robi in Sabina nama priskrbita suha oblačila (hvala vama mimogrede) in lotimo se pregledovanja fotografij Robijevega sobotnega skoka s mostu (seveda privezan na elastiko) in poroke na kateri sva bila z Darjo v soboto. Vmes zazvoni telefon. Sabino že kličejo domači, naj takoj prideta z Robijem domov ker imajo velike težave z neurjem. Seveda se ogled fotografij takoj zaključi in odidemo do avtomobilov. Ko stopimo na dvorišče zagledamo sledeče:

Čez cesto leži drevo in se v začetku niti ne zavedamo kako srečo smo imeli, ker je namreč drevo padlo 10 metrov od naših avtomobilov in kmalu bi Robi, Darja in Sabina ostali brez prevoznih sredstev. Odpeljemo se vsak v svojo smer proti domu in med potjo opažamo sledeče prizore…

Volčji Potok

Iz Volčjega Potoka zavijeva desno proti Kamniški obvoznici vendar kaj kmalu obrneva saj je bila cesta zaprta in se peljeva raje skozi Duplico proti centru Kamnika. Med potjo spet opaziva sledeče:

Po počasni vožnji skozi Kamnik (nekatere fotke niso uspele, ker se med vožnjo kaj dosti ne da fotografirat, prometa pa nisem želel ovirati), greva naprej čez Mekinje…

… nato po Črni pri Kamniku…

… ko se končno pripeljeva na domače dvorišče na strehi že zagledam očeta in sestrinega fanta Damjana in mi je bilo takoj jasno da nekaj ni vredu z našo strehico nad glavo. Oče reče naj poslikam nekaj na hitro za zavarovalnico nato pa takoj na streho…

… ob pomoči soseda Francija, Darjinega brata Domineta (hvala obema) zadevo v zelo hitrem času saniramo. K sreči smo imeli na zalogi 90 opek, ker moj oče vedno hvalabogu pravi: “Ziher je ziher!”, zato jih posodimo nekaj še sosedovim, katerim se je za hišo na streho podrl star oreh. Z strehe imam tudi dober razgled nad dolino in opazim da po vseh strehah že sanirajo poškodbe. Po končanem delu se sprehodim po vasi vprašat, če še kdo rabi par rok za pomoč. Po nekaj metrih opazim, da ga je naša hiša zelo malo nastradala (30 opek in strešno okno, katerega je mama z vso silo držala, pa je kljub temu odfrčal k sosedovim), saj so imeli nekateri hude težave…

… po zraku sta že letela policijski in vojaški helikopter. Naslednji dan sem izvedel, da sta peljala ponesrečence z Kranjskega Raka…

… doma nato še pomagam pri pospravljanju, nato pa se odpravim malo naokrog pogledat kake so bile posledice še drugje. Cesta proti naselju Kališe je bila dobesedno zabarikadirana…

…drevje je viselo po strehah…

… seveda ni potrebno omenjati, da smo ostali brez elektrike, TVja, interneta, telefona, Mobitela, Simobila. Utrujen se kmalu odpravim spat, saj v temi brez elektrike ni kaj dosti početi. Ponoči se ob 00.45 spet zbudim ker zunaj nenormalno treska. Ponavadi v treskanju in bliskanju uživam, tokrat me je bilo priznam malce strah ker nisem vedel kaj nas spet čaka. Hvalabogu se je umirilo.

Naslednji dan se po službi odpravim še na Gozd, kjer so jih tamkajšnji domačini najhuje skupili…

Na Gozdu skorajda ni hiše, kateri ni manjkalo vsaj pol strehe. Brez strehe ostane tudi gasilski dom. Najhuje so jo staknili pri domačiji, kateri se po domače reče pri Janezkovih, saj so ostalo brez vsega. Podrla se jim je nova hiša, stara hiša in hlev. Ostala jim je samo še živina. Pridelki in njihov gozd je bil tako ali tako uničen. Človek se ob čem takem samo zgrozi in se zamisli kako nemočni smo proti materi naravi. Samo želimo si lahko, da nas ne doleti še kaj podobnega. Vse pohvale gredo gasilcem, kateri so iz vseh bližnjih društev nesebično pomagali. Prav tako vsem prostovoljcem, kateri so sami od sebe hodili pomagat. Veliko spoštovanje tudi delavcem Elektra, saj so hitro vzpostavili omrežje, saj smo pri nas doma že naslednji večer po neurju imeli elektriko. Brez TVja, Mobitela smo še danes. Sam grem na Gozd pomagat v sredo in četrtek ko sem prost, zdaj sem oba dneva delal čez cel dan. Prav tako bom zagotovo prispeval kaj denarja (v meji mojih zmogljivosti), takoj, ko zvem za kake prostovoljne prispevke. Če kdo za kake ve naj kar sporoči, saj bi si tudi sam želel pomoči ob taki tragediji.

V kategoriji miks